Soura in sournki - kobariško
starosvetno pustovanje

Ponovna obuditev kobariškega pusta in pustnih mask - sournkov

Po več kot 60 letih so se na kobariški plac ponovno vrnili sournki (izgovarjamo poglasnik črke e, ki ga pišemo kot ә oz. sourәnki). Zahvala za obuditev te starosvetne kobariške pustne maske gre članom študijskega krožka "ŠK Sournk", ki je potekal pod mentorstvom Petra Domevščka iz Posoškega razvojnega centra in strokovnim vodstvom zgodovinarke Vilme Purkart iz Zavoda Feniks ter podpori Občine Kobarid . Oživitev je tudi smiselno nadaljevanje pobude Zavoda Feniks za obuditev te predkrščanske, kobariške pustne maske. V letu 2012 so v okviru kulturnega projekta "Običaji, starine so ščit domovine" popisali nekdanje starosvetno kobariško preganjanje zime pri zadnjih še živečih pričevalcih in s tem dopolnili ter pojasnili že obstoječe pisne vire.

Opis sournkov

Po navedbi zbranih virov so bili sournki oblečeni v stare, največkrat obrnjene hlače in ovčji kožuh, ki jim je segal do kolen. Okoli pasu so imeli prepasano verigo, iz katere so bingljali zvonci. Na glavo so si poveznili pokrivalo iz ovčje kože, ki je bila zvita v stožec. Če so imeli obraz odkrit, so si ga namazali s sajami, če pa jim je ovčja koža obraz zakrila, so si iz nje izrezali odprtino za oči in usta. Kak sournk si je ogrnil tudi nestrojeno koštrunovo kožo z rogovi ali pa je imel rogove na svoji kožuhovinasti kapi. Baje so se svoje dni sournki oblačili celo v medvedje kožuhe. Pod njimi so nosili kožuhovinaste hlače do kolen, tako da so navkljub zimi kazali gola meča. Ker v tistih časih še niso poznali nogavic, so si noge preprosto ovili v cunje, ki so jim pravili tudi šufece, obuli pa so lesene cokle z usnjenim nastavkom. Za sournke je bilo značilno tudi to, da so si roke namazali s sajami. Te so nosili s seboj v kangli, kotličku ali škatli, medtem ko so v drugi roki držali metlico (škobәlon) ali staro krtačo, s katero so saje trosili naokoli.

Skupinska maska

Ključna sestavina kobariške zoomorfne maske je obredni tek, povezan s šemljenjem štirih fantov, oblečenih v ovčje kože. Gre za skupinsko masko, na čelu katere teče trojica, ki je z vrvmi povezana med seboj. Slednjo »na vajetih« drži gonjač oziroma priganjalec z bičem ali palico v roki. Ker je bila ta kobariška maska znana po tem, da so tekali ves dan, so se zamaskirani fantje menjavali na dve do tri ure. Sicer pa so sournki vse do leta 1952 zimo preganjali tako, da so na pustno nedeljo (dәbjәlәnco) po dopoldanski maši, ko se je na trgu pred cerkvijo zbralo največ ljudi, na plac pritekli v smeri od vzhoda proti zahodu. Med tekanjem naokoli so se zaganjali v množico, ljudem grozili in jih mazali ali prašili s sajami. Pri tem so najraje izbirali tista dekleta, ki so hotele biti "gosposke".

Pesem o sournkih

Tam še tam pred davnimi časi,
ljudje so trdo delali počasi,
bile so v vsaki štali krave,
povečini Soure imenovane.

V mrzlih zimskih dneh,
brez toplega bilo je sonca,
snega pa tolk,
da videti mu ni bilo še konca.

Veselo so pomlad čakali,
radostno rajali, se veselili
in tudi kaj preveč popili,
da v mehki sneg so se zvalili.

Jezile so se gospodinje nanje, kot živali so bili odeti,
na mesto, Soure, Sournki, so jih klicale,
pa že pred davnimi so časi,
pomlad in toplo sonce priklicali.

(Ivo Lavrenčič)